Če imate šolarja (osnovna ali srednja šola, katerakoli starost), verjetno danes, na prvi šolski dan, malo zadržujete dih.
Itak ste se zadnje tedne vedno večkrat zalotili, da razmišljate o njegovi šoli.
Sploh če je imel že lani kakršnekoli težave. Na primer če gre v prvi razred, pa so vam že v vrtcu rekli, da se nakazujejo težave z učenjem. Ali če imate več otrok, pa vsaj enemu od njih šola ne gre najbolje. Ali če imate šestošolca z disleksijo in ste lani pripeljali do cilja s toliko vaše pomoči, da ste skoraj pregoreli.
Dobra novica: letos ste lahko proaktivni in težave zaznate že v kali. To pa je zlata vredno, saj edino tako lahko pravočasno zagotovimo otroku ustrezno pomoč. Tako, učnikovito. Da ne boste samo gasili požarov, ampak reševali zadeve na daljši rok.
1. CILJNO OPAZOVANJE IN POGOVOR Z OTROKOM.
Najpomembnejši ukrep. Začnite kar danes. Ne glede na to, ali je vaš otrok do sedaj imel kake težave ali ne. Ali če so se lani težave samo nakazovale in ste to opazili samo vi.
Ne mislite si, ah, saj če bo kaj treba, me bodo že opozorili iz šole. Mogoče vas bodo, ampak čez nekaj tednov, en mesec, morda čez pol leta, morda pa sploh ne. Glavni razlog za to pa je precej tehničen. Vsak učitelj, če je še tako strokoven in srčen, ima namreč v šoli na skrbi v najboljšem primeru 30 – 50 otrok (nižji razredi), povečini pa med 100 in 200. Zato ste vi edini, ki otroka lahko individualno opazujete več ur vsak dan, od blizu in v različnih situacijah. S pozornostjo in z ljubeznijo, ki jo premorete do njega samo vi. In samo vi ga poznate že od vsega začetka.
Kaj opazujte / sprašujte? Vsak dan eno ali dve stvari, ne preveč hkrati!
- Deluje po šoli energično ali je utrujen ali morda razdražljiv?
- Kaj se v šoli učijo? (Tudi, če ne zna povedati, vprašajte ga vseeno.)
- Kako sodeluje pri pouku, ali sledi?
- Kaj mu je v šoli najbolj naporno / najbolj všeč?
- Kaj se mu dogaja, ko mora veliko poslušati / pisati / brati s projekcij ipd.?
- Kako se POČUTI v šoli, pri različnih predmetih / učiteljih?
- Kako je z odnosi z vrstniki? S kom se dobro razume? Kdo je ‘čuden’? itd.
Torej, vsak dan si zavestno vzemite nekaj časa za opazovanje otroka in pogovor z njim. Minuto tu in par minut tam. In res poskušajte več opazovati, ne preveč komentirati, še sploh pa ne vrtati vanj. Pogovarjajte se sproščeno. Dajte mu čas in možnost, da pokaže in pove. Kaj lahko razberete iz otrokovega telesa, obnašanja, zvezkov, klepeta z njim…?
BONUS:
Poleg tega, da boste pridobili dragocene informacije o tem, kaj se z otrokom dogaja (da se morebitne težave ne razrastejo po nepotrebnem), boste s takim spremljanjem tudi gradili povezanost z otrokom. Ta pa je temelj njegovega občutka varnosti in s tem temelj njegovega razvoja, vedenja in učenja. Ali veste, da v vsakem dnevu obstajajo 3 x 3 minute, ki so najpomembnejše za vaš odnos z otrokom? Mednje sodijo tudi prve tri minute, ko ga spet vidite po šoli. Če jih dobro izkoristite, ste ubili dve muhi na en mah. Njegove težave boste zaznali pravočasno, hkrati pa boste vsak dan ‘hranili’ njegovo odprtost za učenje.
2. POGOVOR Z DRUGIM ODRASLIM.
O vaših opažanjih, kako gre otroku, se sproti, redno pogovarjajte z drugimi odraslimi, ki so z njim povezani.
Seveda je tu na absolutno prvem mestu otrokov drugi starš. Danes je sicer žal pogosta situacija, da skoraj celotno breme spremljanja otroka, njegovo šolo, včasih pa tudi vzgojo in še kaj nosi en starš. V resnici bi za otroka morala skrbeti cela ‘vas’. Če ste samohranilka ali samohranilec, je seveda sodelovanje z otrokovim drugim staršem včasih res težko. V tem primeru je še toliko pomembneje, da se naslonite na druge odrasle v vaši bližini, ki so tako ali drugače povezani z otrokom. Kar se tiče učenja in šole so seveda prvi partner staršev učitelji, ampak vseeno ne zanemarimo starih staršev, tet, stricev, sosedov, sodelavcev, prijateljev, staršev sošolcev vašega otroka,… In to ne glede na njihov poklicni profil, ni samo babi, ki je bila npr. vzgojiteljica, kvalificirana, da vam pomaga razmišljati o otrokovem razvoju.
Z vsemi temi se o otroku lahko pogovarjate najbolj sproti in ‘mimogrede’, torej sproščeno in neformalno. In to je dragoceno in ima svoje prednosti pred tem, da se o otroku pogovarjate z učiteljico ali drugim strokovnjakom. Ti ljudje otroka vidijo izven šole, poznajo ga dlje časa in ga vidijo bolj v dolgoročni perspektivi, tako kot vi, z njim so osebno povezani direktno in preko vas, hkrati pa niso navezani nanj na enak način kot vi. Zato mogoče opazijo še kaj drugega, vsekakor gledajo skozi oči svojih izkušenj, ki so drugačne od vaših. Včasih vam zato lahko samo s tem, ko vam prikimajo, ali z enim samim vprašanjem ali pripombo na to, kar jim vi razlagate, nudijo dragoceno podporo. Posebej še to velja za starejše, torej za vaše starše, vaše tete in strice, starejše družinske prijatelje. Njihovo znanje in izkušnje so v današnjih časih premalo cenjeni in izkoriščeni.
Kar se da pa seveda izkoristite tudi možnost pogovora z otrokovimi učitelji in drugimi strokovni delavci, ki ga obravnavajo (razvojni psihologi, logopedi itd.).
V novem šolskem letu se nabor le-teh vedno nekoliko spremeni, tudi če je otrok na isti šoli kot lani, ali če je že lani hodil na kake obravnave. Za dober odnos med učiteljem in otrokom je odgovoren učitelj, za vaše sodelovanje s šolo pa tudi vi, zato vložite nekaj zavestnega truda tudi v to, da otrokove učitelje spoznate. Udeležite se roditeljskih sestankov (čeprav znajo biti naporni) in govorilnih ur, sploh na začetku. Vprašajte, kako vidijo vašega otroka, in če vas karkoli skrbi, jim to omenite. Iz njihovih odgovorov boste že na prvih srečanjih dobili pomembne informacije, da boste lažje vlagali svojo energijo v pravo smer. To je posebej pomembno, če bo potrebna dodatna strokovna pomoč.
Izkoristite vse možnosti mreže, v katero je vpet vaš otrok. Več glav več ve, zato ne nosite vse teže sami. V resnici niste sami, tudi če je včasih tako videti. Pregovor, da mora otroka vzgajati cela vas, je nastal v časih, ko se še ni govorilo o učnih in vedenjskih težavah otrok, pa že takrat se je vedelo, da starševstvo ne deluje v izolaciji. Če vaš otrok ima kakršnekoli težave, pa potrebujete še več podpore. In v današnjih časih, ko ta podpora pogosto ni več prisotna sama od sebe, jo je potrebno aktivno poiskati.
ZA ZAKLJUČEK:
Opazujte otroka, pogovarjajte se z njim, vsak dan. Bodite najbolj na tekočem s tem, kaj se dogaja z njim in z njegovo šolo.
Redno se pogovarjajte o njegovem napredku in morebitnih težavah z različnimi drugimi odraslimi, ki so njegovi skrbniki: učitelji, starimi starši,…
Na tak način ga boste lahko najbolj učinkovito spodbujali in mu v primeru težav najbolj učinkovito pomagali.