Ne sebi (čeprav tudi sebi mora človek pomagati 🙂 Urška je bila moja današnja prva stranka. To je ena krasna punca. Hodi v 8. razred. Izredno bistra, lepega vedenja, delovna, z dobro koncentracijo. Res, kako je možno, da imajo taki otroci težave z učenjem in dobijo slabe ocene?
V pogovoru z mamo po telefonu sem med drugim potipala za težavami z branjem in občutljivostjo na svetlobo. Izkazalo se je, da nekaj teh težav pri Urški se pojavlja. Natančni vprašalnik, ki sta ga nato izpolnili skupaj, je pokazal še več. Kot presojevalka skotopičnega sindroma lahko po 170 opravljenih testiranjih rečem, da je vprašalnik Irlen res zanesljiv, zato sem pri Urški že po pregledu njenih odgovorov bila prepričana, da punci precejšen del težav s šolo povzroča skotopični sindrom.
Njene težave so sicer bile: preveč časa porabi za učenje, ne gre brez pomoči staršev, odpor, glavoboli, kar naenkrat negativne ocene. Značilna slika za zmeren skotopični sindrom, ki sicer ni huda stvar, a v bistvu je ravno v tem problem. Ker ni hudo, se ga da precej in dolgo kompenzirati, znaki pa niso očitni in se težave potiho večajo. Zato se včasih odkrije šele proti koncu osnovne ali v srednji šoli ali pa – pri marsikom – nikoli. Znakov si pač otrok sam ne more razložiti, od drugih ljudi pa jih bo videl samo nekdo, ki se na to spozna. In to učitelji v 97 % žal niso! (Prav tako v večini ne specialni pedagogi in strokovnjaki drugih relevantnih področij.)
No danes sta prišli z mamo na testiranje. Mama je na koncu rekla, da ji je žal, da ni bil zraven še oče, da bi tudi on na lastne oči videl, za kaj gre. Najprej sva, kot pri vsakem testiranju, izvedli nekaj preizkusov fokusiranega gledanja v različne površine s kontrasti pri različnih osvetlitvah. Najpogosteje nam ‚skotopičarjem‘ močna svetloba dela gledanje precej bolj naporno kot blaga / naravna svetloba. Urška pa je bila primer osebe, ki ji težave povzročajo vse vrste svetlobe. Pri močni luči so se ji beli presledki v tisku temnili in postala je zelo nemirna. Pri blagi svetlobi pa je znake razbirala počasneje, se nagibala v list, iskala vrstico s prstom in začela čutiti glavobol.
Pa do tu še sploh nisva brali nobenega besedila. Zdaj pa si predstavljajte, da se vam vse to dogaja, vi pa se morate do srede naučiti za test 30 strani zgodovine ali naravoslovja! Pa da ne bo pomote, še enkrat povem, da je Urška izjemno bistra punca. To je bilo očitno iz njenih hitrih in natančnih odgovorov na moja vprašanja tekom celotnega testiranja. Na eni točki je že sama predvidevala, kaj jo bom vprašala, torej je postopek in moje razlage tudi popolnoma razumela.
No po opravljenih preskusih, kaj jo točno muči in kdaj, sva izbirali barve. Torej, zelo sistematično s pomočjo prozornih barvnih folij Irlen preizkušali, katera barva bi odpravila čim več njenih težav. Tu naj povem, da je postopek zasnovan tako, da je se za posameznika njegov najbolj optimalna barva izbere izmed 11.000 odtenkov. Postopek izbire poteka po preizkušeni in dokazani metodi Irlen, ter z veliko znanja in izkušenj. Če ste morda doma sami preizkusili s svojim otrokom tri folije, ki ste jih slučajno dobili v knjigarni, se ne čudite, da ni bilo efekta!
Urška potrebuje barvo, ki bi jo težko opisala, ker je kombinacija marelične in temno modre. Neka temna modrovijolična. Ne jaz ne njena mama skozi tako barvo ne bi mogli brati. Urška pa je zdaj videla vse na listu precej bolj jasno, pravilno in brez napora, in to ne glede na osvetlitev!
Najbolj pa je prepričal preizkus glasnega branja. Urška je namreč skozi svojo temno barvo brala očitno bolj tekoče, največja pa je bila razlika v pomnjenju prebranega. Najprej je s folijama prebrala uvodni odstavek testnega besedila in odlično s svojimi besedami povzela vsebino. Zapomnila si je tudi podrobnosti, posamezne izraze in številske podatke. Nato pa je brez barvnih folij – torej, tako kot je brala vedno do sedaj – prebrala drugi odstavek istega besedila. (Tu naj opozorim, da v uvodu v besedilo vedno izvemo največ novih informacij, vse naprej se navezuje in dodaja, torej bi nam moralo razumevanje in pomnjenje postajati kvečjemu lažje, ne težje.) No, od branja drugega, črnobelega odstavka si je Urška zapomnila eno samo besedo iz prve vrstice, pa še ta ni imela zveze z bistvom. Mama se je strinjala, da je škoda, da tega nismo posneli. Ker je bilo tako očitno, da smo našli skritega krivca za njeno negativno oceno in verjetno večino muk s šolskim učenjem!