Včeraj je bil pri meni 8-letni deček, ki je dobil na koncu ure enako nalogo kot vsi ob prvem obisku (tudi najstniki): prazen list, na katerega bo nekaj narisal. Meni za spomin. Najprej je rekel: ‚Seveda, saj rad rišem!‘ Ko pa sem rekla, naj nariše sebe, pa je kar ovenel. Če ne bi bil tako lepo vzgojen, bi rekel, da noče. Gledal je v list, mahal s svinčnikom in se trudil začeti. Nato je rekel: „Narisal bom čudnega človečka!“
Ja, tako vidi sebe otrok, ki mu šola ne gre. Kot čudnega človečka. Jaz vidim, kateri so glavni primanjkljaji, ki mu delajo šolo skoraj neznosno, hkrati pa vidim tudi, da je zelo bister, olikan in zrel za svojo starost. In vem, da je avtoportret, ki ga je narisal včeraj, le začetek poti. Glede na pristop njegovih staršev (pogumno, složno in realno) vem, da bo ta pot tudi pripeljala do prave končne slike. Jaz jo že vidim.
‘Preobrazba čudnega človečka’ ni lahka in ni kratka, ampak se resnično splača. Morda bo treba delati vaje in spreminjati še kaj v družini mesece ali tudi več kot leto. A s tem damo otroku zelo izboljšano, povsem drugačno izhodišče za njegovo življenje v prihodnosti (naslednjih 60, 70, 80 let!), za njegovo poklicno pot, osebne odnose, zdravje, mesto v družbi.
Na sliki so avtoportreti enega od ‘mojih’ dečkov izpred nekaj let. Prvo je narisal ob prvem obisku pri meni, drugo nekje na sredini ‚preobrazbe‘,tretjo pa na enem od zadnjih srečanj z njim in njegovo mamo. Zmagovalec!