Prejšnji teden je prišla do mene punca, ki hodi v 1. letnik srednje šole. V osnovni šoli ji je kar dobro šlo, sicer ni prav rada brala, z matematiko se je bilo treba malo bolj potruditi, a uspeh je bil soliden. Je tudi športnica, ustvarjalna, družabna, ima poklicne želje, ni stresa, vedenje je dobro, skratka, super za današnje čase, a srednjo šolo je začela s cveki. Starše je seveda zaskrbelo, kako bo šlo naprej, niso pa hoteli vrtati glede tega v šoli, saj nekih posebnih potreb dejansko ni. Punco je verjetno le vrgel iz tira prehod na zahtevnejšo raven šolanja, očitno se ne zna učinkovito učiti, starša pa zdaj res ne moreta več sedeti z njo. In so našli na internetu mojo ponudbo učnega trenerstva in se oglasili.
V pogovoru z mamo sem že po telefonu zastavila eno od mojih obveznih vprašanj, in sicer: ‚Koliko ur na dan povprečno je na telefonu / na ekranih?‘ Očitno ji je to dalo misliti, saj mi je potem, ko sta s hčerko prišli k meni, povedala zanimivo opažanje, ki mi ga do zdaj še ni povedal noben starš. In sicer: če je punca najprej na telefonu in se gre potem učit, je čisto fuč. Če pa se najprej uči, potem pa vzame v roke telefon, pa sicer ni fuč, pač pa se ji vsa snov, ki se jo je učila, ‚izbriše‘. In ni problem v tem, da snovi ne bi razumela, smo sedeli zraven in smo videli, da se je naučila. Le zbrisalo se je!
Če vas to spominja na staro mamo, ki prebere novico v časopisu, čez pol ure pa nič ne ve o njej, ste na pravi sledi … Nekaj dni po srečanju s to punco mi je FB pokazal intervju z nemškim strokovnjakom za možgane, dr. Manfredom Spitzerjem. Med drugim preučuje vpliv ekranov na naše možgane. Njegovo knjigo imam že nekaj časa na polici. Zdaj sem jo vzela v roke in prav hitro je postalo jasno, da se moji punci – in gotovo še mnogim našim najstnikom – dogaja točno to, kar pove naslov knjige. Digitalna demenca!
Če se vam zdi izraz demenca pretiran, si preberite sami; dr. Spitzer podrobno razloži, kako v možganih poteka učenje, zakaj je to bistvena funkcija našega živčnega sistema, in kakšna je povezava z demenco. Na kratko: učenje je izgradnja novih povezav med živčnimi celicami. (Te prenašajo signale med različnimi deli možganov, pa med možgani in različnimi deli telesa. Zato lahko čutimo, razmišljamo in delujemo.) Pozabljanje (katerega ekstrem je demenca) pa je izgubljanje, brisanje oziroma razgradnja teh živčnih ‚stezic‘. Torej, demenca je obraten proces od učenja. In najprej pozabimo tisto, kar je najbolj ‚sveže‘. Tisto se najlažje izbriše. Ne glede na to, kaj točno je sveže spomine ‚povozilo‘. Pri starejših so to pač drugi faktorji, pri mladostnikih danes pa so to v veliki meri vsebine z ekranov.
In kaj je zdaj rešitev za prej omenjeno srednješolko (in še toliko bolj za otroke, ki imajo poleg vpliva ekranov še kup drugih težav)? Vsekakor naj najprej opravi delo za šolo, šele nato naj ima dostop do ekranov. Ampak tudi ne takoj po učenju. Kdaj pa potem? Pol ure, uro, dve uri kasneje? Koliko naj imajo možgani časa, da utrjujejo spominske sledi, preden vklopimo ‚brisanje‘? No, odvisno od tega, ali želite, da se otroku naučena snov pospešeno ‚briše‘, sploh takemu, ki jo morda že sicer težko osvoji. Ali želite imeti dementnega najstnika? Verjetno ne. Torej ukrenite vse, kar je mogoče, da njegov čas pred ekrani spravite na NAJMANJŠO možno mero.
Več o problematiki, pa tudi o tem, kako je skoraj brez ekranov odraslo njegovih pet otrok, pove prof. Spitzer v temle intervjuju lani na RTV Slovenija: https://val202.rtvslo.si/podkast/vroci-mikrofon/584/174983004
Pa da ne boste mislili, da to zmorejo samo strokovnjaki. Tudi pri nas so družine, ki jim uspeva v veliki meri obvarovati otroke in mladostnike pred ekrani. Če ne veste, kje začeti, vam predlagam, da začnete z mini ‚raziskavo‘: teden dni pozorno opazujte vašega otroka in njegovo uporabo ekranov. Samo opazujte, ali pa, še bolje, si tudi kaj zapišite. Koliko, kje, kdaj, in kaj se dogaja z njegovim počutjem in dejavnostmi pred, med in po uporabi ekranov. Če so težave v šoli ali če jih ni, še posebej opazujte, kako je z njegovim /njenim spominom, koncentracijo in motivacijo. Še bolje, če se tega lotita oba starša. O opažanjih se potem pogovarjajte: doma, z drugimi starši, po možnosti tudi s kakim učiteljem, v bistvu pa lahko s komerkoli, saj smo danes čisto vsi v tem istem vrtincu. Zagotavljam vam, da boste že v enem tednu odkrili zanimive stvari. In videli, kako potrebno in smiselno je ukrepati glede rabe ekranov v vaši družini, in tudi že dobili kako idejo, kako. Ker, jaz vam lahko pomagam glede marsičesa, kar je dejansko učna težava, a če se vse sproti briše, nismo naredili nič …