Oktober je mesec pobiranja jesenskih pridelkov in gozdnih sadežev, pa mednarodni mesec osveščanja o raku dojk, pa mesec požarne varnosti in Ljubljanskega maratona, pa Haloweena in jesenskih šolskih počitnic in verjetno še česa. Zame pa je oktober predvsem mesec spoznavanja novih družin. Družin, ki potrebujejo celostno učno pomoč, in se zanjo odločajo – kar je pametno – že v prvih mesecih šolskega leta.
Ponavadi se začne s telefonskim pogovorom z enim od staršev. Ta nikoli ni prav kratek, saj si moramo izmenjati kar nekaj informacij, da opredelimo težave in ugotovimo, ali in kako bi jih skupaj reševali. Že od občutka ob tem prvem pogovoru je veliko odvisno. Nato sledi pogovor starša, ki me je klical, z drugim staršem, in potem odločitev ‚hišnega sveta‘ – gremo v učenje z Urško ali ne.
Vem, da odločitev ni lahka. Večina ljudi na splošno nerada išče pomoč, še sploh na osebnem področju. Včasih mi kaka mama napiše, da me spremlja že eno leto in me je mislila poklicati nekoč kasneje, če bo z otrokovo šolo res kriza. Ali pa me kdo pokliče in pove problematiko, potem pa se ne javi več. Ali pa bi eden od staršev rad sodeloval z mano, drugi pa ne.
Vse to razumem in spoštujem, saj se tudi sama težko odločim, komu bom zaupala kakšno osebno storitev in osebno težavo. Kup dela imam že, ko je treba najti novega frizerja. Zato bi rada povedala nekaj pomembnega vsem staršem, ki imate šolarje z učnimi težavami in razmišljate o aktivnem iskanju pomoči.
Vi sebe vidite kot starša v stiski. Nezadostnega. Slab občutek je to. Z vašim otrokom je nekaj narobe, z vašo vzgojo ali družinsko situacijo je nekaj narobe, seveda je tudi s šolo nekaj narobe, a na to nimate vpliva, ko gledate otroka, se vam zbujajo slabi spomini iz vaših šolskih let, pa razmišljate, da ste mu naložili deden problem, pa da se še premalo učite z njim,… Ne zavedate pa se, kakšne velike korake ste že naredili, preden sploh prvič zavrtite telefonsko številko nekoga, kot sem jaz!
- Začeli ste razumeti, da otrok šole ne zmore. To še zdaleč ni enostavno, saj vsi – starši in sorodniki, vrstniki in javnost, pa tudi učitelji, pisci učbenikov in učnih načrtov – izhajamo iz predpostavke, da otrok zmore. Da so naša pričakovanja do njega utemeljena in smotrna. Če kdo ne zmore, je to odstopanje, le majhen odstotek je takih (in med njimi ni naš..). No, žal to razmišljanje ni v skladu z realnostjo. Le da starši večinoma ne morete vedeti, kar vemo strokovnjaki o resnem upadanju učnih zmožnosti celih današnjih generacij otrok. Zato je še toliko večji dosežek sprejeti, da vaš otrok ima primanjkljaje. Sploh če vas na to še niso začeli opozarjati iz šole – če ste to uvideli sami in že zgodaj. Vsaka vam čast!
- Sprejeli ste, da vam sistem (šola idr.) ne bo zadostno pomagal. Podobno kot pri prejšnji točki – treba se je bilo odpovedati razmišljanju, ki je dosti lažje. Namreč, da bo nekdo poskrbel za nas. Da bo nekdo, katerega služba je, da ugotavlja težave in izvaja rešitve, pravočasno in pravilno ugotovil, zakaj otrok ne zmore in bo naredil vse potrebno, da bo to tudi rešeno. Ja, super bi bilo. Včasih se izide tako. Ampak bolj redko. Zato ste se odločili, da boste vzeli stvari v svoje roke!
- Sprejeli ste, da vi ne zmorete. Tudi to ni lahko. Otrok je v osnovni šoli. Ukvarjate se z njim, razmišljate o tem, kako ga vzgajate, v njegovo učenje vlagate več, kot so vaši starši kdajkoli, že od vrtca dalje. Vse popoldneve mu pomagate, vi in mož / žena, oba, ampak še vedno zaostaja, v zvezkih je skrpucalo, nikakor ga ne morete pripraviti, da bi delal naloge, prostega časa sploh več nimate… ‚Ali je možno, da dva odrasla, ki sva hodila v šole in sva poklicno uspešna, temu otroku ne znava pomagati?‘ se sprašujete. A na neki točki sklenete, da ne boste igrali vloge faliranega starša, pa tudi faliranega domačega učitelja ne. In prav imate!
- Pripravljeni ste poskusiti drugače, se naučiti nekaj novega, tvegati. Sploh ko se odločate za pomoč izven šole, za celostno pomoč, za pristope in metode, ki niso splošno poznani, za pomoč, ki jo boste financirali sami. Seveda, preberete spletno stran strokovnjaka oz. več njih, poiščete članke, podkaste, povprašate okrog, kdo koga priporoča. A vseeno, ne bi poklicali, če ne bi bili res odprti. Pogumni. Pripravljeni izvedeti tudi kakšno neprijetno resnico, naučiti se nekaj novega, spremeniti svoje razmišljanje in delovanje. Za to vam najbolj vsaka čast!
Torej: starši, ki iščete različne oblike pomoči pri težavah vaših šolarjev, niste nezadostni, izgubljeni, odklonski primeri. Le potrebujete znanje in podporo, ki ju do sedaj niste imeli. Poiščite in uporabite to in ste zmagovalci!