V drugi polovici maja se moji službeni otroci razdelijo v dve skupini. V prvi so tisti, s katerimi delam že več mesecev. Z nekaterimi celo šolsko leto ali še dlje. Njihovi starši so že kmalu videli, da otrok rabi drugačno pomoč. Ki je verjetno ne bo dobil v sistemu. Da tudi oni sami rabijo drugačno ali pač dodatno podporo. In so se odločili za investicijo, pa ne le finančno, za redno izvajanje vaj z otrokom, in za spremembo razmišljanja pri sebi. Razmišljanja o otrokovi šoli, pričakovanjih, zmožnostih, pa tudi o družinski situaciji, vzgoji in še čem. Taki starši se z zaupanjem podajo v proces, ki ni lahek. Prvi učinki našega dela se pokažejo kmalu, a potem se vedno pokažejo tudi težave, o katerih na začetku sploh nismo govorili. Napredujemo, pa kdaj tudi ne napredujemo (ali vsaj tako izgleda). A če vztrajamo, pridemo do točke, ki ji jaz pravim, da otrok ‘diplomira’.
So pa spremembe praviloma tako postopne, da ni nekega ‚bum efekta‘. Preobraženi otrok se nam na koncu zdi tisti pravi. Tudi otroku se zdi vse normalno. Sploh se več ne spomni, da je npr. jokal, ko je bilo treba v šolo! Ja, to je to! Tak bi moral biti, tak je njegov potencial, tak je pravi on ali ona. Ne tak, kot je prvič prišel na moja vrata: ves v krču, gledal je v tla, govoril skoraj ni, šepala je številska predstava do 10, ocene slabe, v šoli ni mogel prepisovati s table, učitelji ga niso razumeli, sošolci so se spravljali nanj, pa še pogosto bolan, glavoboli, alergije, itd.
Nov otrok pa je takle: ko pride, me pogleda in veselo pozdravi. Glavo drži pokonci. Angleščine ne sovraži več, dobro mu gre. V šoli je začel dobivati štirice, tudi petice. Ne hlepi več, da bi za vsako ceno bil sprejet med vrstniki, ne visi na telefonu. Dermatitis je zelo blag v primerjavi z lani pred koncem šole. Devetletnico so začele učiteljice hvaliti, tudi pri matematiki! Dobila je bralno značko in rada bere. Doma sama od sebe pospravlja sobo. Nasilnežu pa je rekla, naj jo pusti pri miru. (!)
Na drugi strani pa so otroci, ki so prišli do mene pred mesecem dni. Ali pridejo šele ta teden. Saj takoj začnemo: zmanjševanje stresa, testiranje za skotopični sindrom in pomoč z ustrezno barvo za branje in pisanje, pri starejših trening strategij za učenje,… A pri teh otrocih je zaostanek zelo velik, poleg tega pa so čustveno izčrpani oni in starši (in učitelji). Poskusili bomo izdelati popravne izpite, se izogniti ponavljanju razreda ipd., a v vseh primerih ne bo šlo. Dva starša sta mi v zadnjem tednu rekla isto: vem, da je prepozno za to šolsko leto, a prej nismo vedeli, nihče nam ni povedal,… Res pa je tudi, da ljudje pomoč izven okvirov iščemo pogosto šele takrat, ko smo res v stiski. ‘Hčerka doživlja kolaps pred koncem šolskega leta.’ je povedala ena od mam, ki me je poklicala pred kratkim.
Zelo si želim, da bi naslednje leto imela v maju in juniju čim manj otrok, ki kolapsirajo, in čim več takih, ki ‚diplomirajo‘. Ki takle čas pridejo k meni zadnjič, zunaj vse cveti in ptički pojejo, jaz otroka ‘zmasiram’ (taktilna integracija) samo še za crkljanje in nagrado, računava, ampak nama gre tako dobro, kot še nikoli, nato se malo žogava, čeprav vaj z žogico ne rabi več, nato pa se pogovarjava, kaj bo drugo leto novega v življenju, in pisal mi bo razglednico z morja.
Zato vsem staršem šolarjev z učnimi težavami: za prave stvari je najboljši čas DANES! Če se trudite že dlje časa, pa ni boljše, ampak slabše, če vidite, da otrok potrebuje nekaj več, nek drug, bolj celosten pristop, ne odlašajte. Ne razmišljajte kot večina, eh, saj samo tole še preživimo, potem so počitnice, pa se bomo spočili, pa bomo videli jeseni. Saj bo bolje. Ne bo! Samo od sebe ne, oziroma z istim pristopom ne bo boljših rezultatov.
In še to: morda razmišljate, da bi otroku dali poleti čisto mir s to šolo, ker je že med letom dovolj grozno, zato ga ne bi vozili na učno pomoč, tudi če je še tako drugačna in ne ‘šolska’. A s tem mu le utrjujete izkušnjo, da se učimo samo za šolo in samo pod prisilo! Hočete, da se bo učil za življenje? Potem naredite tako kot Andrej in Tina, starša fanta, s katerim delam sedaj dober mesec. Razumeta in sta se odločila, da bomo izkoristili poletje, da fanta učno okrepimo. Saj ne bova sedela pri knjigah. Skozi igro in gibanje – ki je poleti lahko tudi na prostem, kar še poveča učinkovitost vaj – bova urila njegovo koncentracijo, vidno in slušno dojemanje, abstraktno mišljenje, fino motoriko,… In bo jeseni njegova štartna črta čisto drugje, kot bi lahko bila.