Da vam po pravici povem, že avgusta sem začela čutiti nelagodje, in bolj ko je šlo proti 1. septembru, vedno bolj. Mogoče zato, ker to nelagodje (v angleščini imenovano ‘back-to-school anxiety’) čutijo vsako leto tak čas moje mlade stranke. Ampak ni bilo samo to. Bilo je nelagodje, ki ga čutimo verjetno vsi pedagogi, kjerkoli delamo. Pa tudi še kdo drug, ki je tako ali drugače vezan na šolo. Kot da je šola vrtiljak, ki se nezadržno vrti, le za dva meseca na leto skočiš z njega in se poskušaš spočiti. Že prejšnjih kar nekaj šolskih let je bilo težkih. Letošnje bo še bolj. Ne za vse v enaki meri, ampak bo. Če se kdo s tem ne strinja, nima zadosti vpogleda ali pa tišči glavo v pesek.
In kako izgleda zdaj, ko smo dober teden spet na svojih sedežih na vrtiljaku? Kar se mojega dela tiče, več ali manj običajno zatišje. Starši še niso čisto organizirali vseh urnikov, pa veliko je bilo stroškov s šolo, predvsem pa čakajo, da se pokaže, kako bo letos šlo. Ko se začne pravi tempo, bomo videli, ali bo zmogel domače naloge, kakšne bodo prve ocene, kaj bodo rekli učitelji na prvih govorilnih urah, mogoče pa bo bolje kot lani, saj bo šlo, …
Če imate šolarja (osnovna ali srednja šola, ni važno), vam svetujem v tem času predvsem eno. NE ČAKAJ NA MAJ. Posebej če je imel že lani kakršnekoli težave. Kakršnekoli. Z učenjem, s pozornostjo, z vedenjem, z odnosi,… Tudi če so se samo nakazovale in ste to opazili samo vi. In ne čakajte, da vas nekdo v šoli opozori ali vam reče, da morate nekaj narediti.
Kot prvi korak si vsak dan zavestno vzemite nekaj časa za opazovanje otroka. Minuto tu in par minut tam. (Res opazovanje, ne priganjanje, ne komentiranje, ne vrtanje vanj). Še posebej, ko pride iz šole. Če vas takrat še ni doma, pa se kasneje pozanimajte pri tistem, ki prvi vidi otroka, ko pride domov. Kaj lahko razberete iz otrokovega telesa, obnašanja, zvezkov, klepeta z njim…? Po mojih izkušnjah se nakazujejo trije glavni tipi težav.
1. Otrok ima preslabo predznanje glede na zahteve.
Vedno bolj pereč pojav, sploh še od korone in pomanjkanja učiteljev dalje, pri čemer se učni načrti, testi in standardi znanja niso spremenili. To je težava za vse otroke, za tiste, ki se že itak težko učijo, pa še toliko bolj. V prvem tednu se kaže na različne načine, najbolj očitno pri predmetih, kjer učitelji takoj sistematično preverijo predznanje svojih novih učencev.
Primer: Sedmošolec mi je prejšnji teden povedal, da so, o groza, že takoj prvi dan pri matematiki pisali test. No, to je bil t. i. diagnostični test, ki služi učitelju za preverbo predznanja novih učencev. Njim in staršem pa za informacijo, kje smo. Problem je le, ker to pač, razen da ni ocenjen, izgleda kot vsak drug test. Torej stres. Če je vaš otrok imel kak tak test, si ga pozorno oglejte in če je bil rezultat slab, se čim prej pogovorite, kako ukrepati. S pedagogom, ne z otrokom!
2. Otrok prihaja iz šole (preveč) utrujen.
Ja, pri nekaterih se to začne že v prvem tednu,in če to opazite, nečakajte niti na oktober, kaj šele na maj. Sploh če je to prvošolec! Očitno sledenje pouku od njega zahteva preveč energije glede na njegove zmožnosti. Sčasoma ne bo bolje – ne more biti, saj bo snovi, ocenjevanj, tekmovanj itd. vedno več. Vzrokov, da ga šola pri njegovih letih vsak dan izmozga, je lahko več in so tudi malo skriti, a če jih bomo iskali, jih bomo našli in lahko problem začeli reševati. Dosti lažje pa je reševati manjši problem kot večji!
Primer: lani sem delala z 9-letnikom, ki je imel izrazit skotopični sindrom. Zaradi težav z branjem in pisanjem je bil obravnavan, imel je opredeljeno disleksijo (skotopični sindrom zaenkrat pri nas ni priznan) in seveda tudi dodatno pomoč v šoli. A še vedno je vsak dan prihajal domov fuč. Nezmožen delati domačo nalogo. Brez volje za karkoli. Pozor – tretješolec, fant, sicer zdrav, ki mora po šoli spat in ga ne zanima igra z vrstniki, šport, gibanje… nekaj zelo ni v redu! Po tem, ko je dobil Irlen očala, je bila sprememba očitna in ni bilo dvoma, zakaj prej nezmožnost za šolsko delo.
Seveda je skotopični sindrom – sicer pogostejši, kot si mislite – le eden od vzrokov, da otrok samo leze iz dneva v dan. Vsak manjko naših funkcij (npr. pozornosti, koordinacije, spomina) dela naše vsakdanje naloge napornejše in bolj utrudljive, kot bi lahko bile. In slediti pouku že itak ni nenaporno. A veste tisto, ko greste vi na kako službeno usposabljanje in tam sedite pet ur in poslušate predavatelje, si zapisujete, vam kažejo Power Point predstavitve, …?
3. Otrok v šoli trpi, ker vidi ali doživlja vrstniško nasilje.
Če ste slučajno pozabili novice in razprave, ki so vzbuhnile letos maja, naj vas spomnim, da je vse to še vedno prisotno in bo še bolj. Z eno od mojih starejših osnovnošolk sva problem mobinga v šoli, ki ga je doživljala lani, predelovali sredi poletja. Gimnazijka prejšnji teden mi je povedala, da so na njeni šoli vsako leto dva do trije samomori dijakov. Mama 6-letnice pa, da je hčerkin sošolec že dobil dva opomina za pretepanje drugih otrok. Prvi teden prvega razreda. O tej temi bom itak še pisala. Zaenkrat tole: ne mislite, da če glede prejšnjih dveh točk lahko nekaj ukrenete, glede te ne morete. Ja, ne morete spremeniti družbe, ne morete veliko vplivati na okolje v šoli, na sošolce in učitelje svojega otroka. Zato pa imate škarje in platno v rokah, kar se tiče okolja doma. Ki pa je za otroka, tudi starejšega, daleč najbolj važno!
Vam in vašim otrokom želim, da bi te tri točke veljale čim manj. In če veljajo, da se jih pogumno lotite reševati. In če pri tem rabite podporo, da jo tudi dobite. Naj vaš otrok preživi vožnje z vrtiljakom brez slabosti in vrtoglavic, ob koncu šole pa samostojno stopi z njega in steče naprej.