To mi je od srca iskreno povedal včeraj eden od mojih službenih otrok. Pogosto to slišim v prvih pogovorih z novimi strankami, od otroka ali od starša.
Slika je tipična. Otrok (star 7 ali pa 17 ali karkoli vmes) v šoli ne sledi. Doma noče delati nalog oziroma se ni sposoben učiti sam. Do vsega dela za šolo ima odpor. Zato ga odlaga, beži, se upira. Če je najstnik, se krega. Učitelji mu niso naklonjeni; pravijo, da se ne potrudi. Vpisujejo ga v e-asistenta zaradi nedela ali jezikanja.
Vam, staršem, narašča stres. To traja že nekaj časa. Pogosto že več let. Mislili ste, da se bo zresnil, ko bo kako leto starejši in bolj zrel. Pa se to ni zgodilo. Ve, da mora zbirati točke za srednjo šolo. Ve, da brez šol ne bo dobre službe. Pa ne pomaga. Omejili ste mu telefon, izhode, žepnino,… Pa ne pomaga. Če ste mama, zvečer ne morete zaspati od skrbi. Če ste oče, ste vedno bolj jezni. Kaj mulcu ni jasno, zakaj je tak, zakaj sabotira sebe in vas??
Vam povem, zakaj je tak.
Prvič, ima neke skrite primanjkljaje zmožnosti za učenje, ki ga pestijo že ves čas šolanja, a jih do zdaj nihče ni zares prepoznal in učinkovito reševal. Otrok sam pa jih ne more.
Drugič, od njega se preveč pričakuje. Vam se ne zdi, učiteljem tudi ne, a zanj je preveč. Ker ima primanjkljaje. Ker je učni načrt prenapet. Ker so testi dolgi 6 strani. Ker je bila korona. Ker je učitelj za predmet X štiri mesece manjkal. To niso izgovori, to so dejstva. Za uspeh pri katerikoli dejavnosti morajo biti dani pogoji. Za učenje mora imeti učenec ustrezno razvite zmožnosti, nato pa dobivati ustrezne izzive in spodbude iz okolja. Podčrtajte si to besedo, USTREZNE.
Eden najbolj ključnih pogojev, da se otrok lahko uči, pa je varna navezanost. Na vas, starše. Potrebuje vašo pozornost in sprejemanje, vaš čas, vašo prijaznost, potrebuje vaš razum in vaše srce. Seveda je pomemben tudi odnos učiteljev, ampak je neprimerno manj usoden kot odnos z vami. Če meni ne verjamete, obstaja kup znanstvene in tudi poljudne literature o tem.
Torej, to so trije glavni vzroki za vašo situacijo. Če boste delali isto kot do sedaj, bo samo še slabše. Zato sem zelo vesela povpraševanj, v katerih mi starš (ponavadi mama) napiše: ‘Nekaj delamo narobe.’ Zaveda se, da bo morala tudi ona nekaj spremeniti. Super!
Lotiti se je namreč treba vseh vzrokov, začeti pa – pri sebi. Prvi korak: nehati pritiskati na otroka, ga kaznovati in zavračati. Če delamo kot starši to, ga izgubljamo. Umika se od nas in se poskuša najti nekje drugje. Ponavadi v nezdravih odnosih z vrstniki in v digitalnih svetovih (ja, in ravno pred tem ga hočete obvarovati…).
Seveda pa je težko spoznanje: spremeniti moram svoj odnos do otroka. Ker zahteva, da se poglobimo v svoja prepričanja. Npr.: ‚Uspeh v šoli je najpomembnejši.‘ Ali: ‚Otrokove slabe ocene so sramota zame.‘ Ta prepričanja so namreč povezana z bolečimi čustvi. Izvirajo iz slabih izkušenj, ki pa jih imamo vsi na zalogi. In to pogosto prav iz časov, ko smo sami bili otroci in hodili v šolo…
Torej, najprej se pogovorite s sabo. Tudi s kom drugim, seveda, ker zna biti precej lažje. Z nekom, ki ima izkušnje s takim pogovorom. S partnerjem, če se da, hvala bogu. Če ne, pač s kom drugim. Niti ne rabi biti strokovnjak.
Drugi korak: zmanjšati stres – sebi in otroku! Ta, ki mi je povedal, da se vsak dan kregajo zaradi njegove šole, je ocenil svojo povprečno raven stresa v zadnjih tednih z 8 na lestvici od 0 do 10. Njegovi starši so po moji oceni prav tako na 8. Ko smo tako v stresu, ali se lahko učimo? Ali lahko kaj popravljamo, komu pomagamo? Ne. Torej: tehnike za zmanjševanje stresa. Jih je veliko, močno pa vam priporočam, da se naučite takšnih, pri katerih se uporablja dotik, gibanje ali dihanje (ali vse od tega). Ker so najbolj učinkovite.
Tretji korak: poiščite pomoč. Svetovalca. Pedagoga. Terapevta. Ni važno, kako se imenuje. Titule še manj. Osebo, ki pozna problematiko in vas bo iskreno podprla. In naj vam pomaga narediti načrt. Kje bomo začeli, pa konkretno kateri ukrepi, katere vaje, kaj bomo spremenili. Kaj takoj zdaj, kaj čez par tednov, čez mesec, dva. Ker to bo proces. Ne bo šlo čez noč, sploh ko so težave že malo ‘zastarane’.
Če ste se našli v tem zapisu, ste na pravi poti. Da si priznamo, da smo v slepi ulici, je namreč znak moči. Zdaj pa naredite naslednji korak.