Danes popoldan imam na urniku tri stranke. Deklico (8 let), fanta (13 let), in gospo (45 let). Največ priprav z moje strani trenutno potrebuje fant. Vsaka zgodba je drugačna, niso vsi učenci istočasno v isti fazi. Z deklico in gospo delam že nekaj časa in jima gre dobro, pri fantu pa je kriza.
Prvič sva se srečala kak mesec nazaj. On in starši zelo v stresu. V šoli enke, čeprav se tako oče kot mama veliko učita z njim, ker se ne zmore sam. Fant je sicer zgovoren, bister, odkritosrčen, zelo prijeten. Gasilec, pomagal je v poplavah, tudi poklic in srednjo šolo ima izbrano. To dvoje je zame več vredno kot tričetrt vsega drugega!
Začeli smo s spoznavno uro in par nevrosenzornimi vajami za antistres, nato pa smo izvedli testiranje skotopičnega sindroma. Rezultat: to je bil kar konkreten vzrok fantovih težav s sledenjem pouku in učenjem doma. Oče me je navdušil s svojo odprtostjo, takoj je dojel, kako je fantu ta težava sesuvala samostojnost in šolski uspeh, in takoj je šel v akcijo za pripomočke in prilagoditve.
Na tretjem srečanju je fant poročal, da z modro folijo lažje bere. Super. Zdaj pa matematika. Kaj je še problem, poleg tega, da mu je do sedaj bel list z računi preveč ‚seval‘ v oči? Preveriva številsko predstavo – ta je dobra, a nadaljnji matematični pojmi niso utrjeni. Tudi mama opaža, da ima težave z abstraktnimi pojmi na splošno. Ti se pojavljajo pri vseh predmetih in to se seveda ni začelo letos, zato ima šibko predznanje in zdaj se čisto ustavlja.
Opazim še, da mu malo šepa občutek za smer na liniji levo-desno, suka številke in včasih pomeša nasprotne pojme. Pisanje menda ni problem, a piše s tiskanimi črkami in pogosto pri pouku ne zapisuje (ker „se mu ne da“). Zelo je tudi občutljiv na zvoke, vsaka stvar ga zmoti. (To je pogosto pri osebah s skotopičnim sindromom, ki so preobčutljive na svetlobo, in povezano s tem, kje peljeta vidni in slušni živec v možganih). Logično je, da glede na vse našteto fanta učenje zelo utruja. Že pouk v šoli. Da naj se potem še intenzivno čim več ur uči popoldan – enostavno ne gre.
V četrtem srečanju se ukvarjava s tehnikami učenja. Na primeru kemije. Kako se učiti. Čemu služi kazalo učbenika, kateri so koraki (razpored snovi, cilji ipd.). Spet ugotoviva, da manjka znanje od lani. Brez katerega bo letošnja snov kot hiša brez temeljev. Uh. Kako bi v kratkem času utrdila snov od lani? Delava s povzetki, slikami, konkretnimi primeri.
Po tem srečanju se z mamo dogovoriva za posvet po telefonu. (To je nujno, ker le če si izmenjam dovolj informacij s starši, lahko res sodelujemo in pomagamo. Ko je otrok zraven, pa mora biti pogovor tak, kot ga potrebuje on, ne mi.) Mama je krasna in se hitro sporazumeva o vsem. Fant se še vedno ne zmore učiti sam, a od učenja je več haska, bolj razume snov. Le preveč je, ne bomo zmogli.. Dogovoriva se, da pride enkrat k meni tudi ona sama ali oba z možem. Da se več v miru pogovorimo, preigramo vaje, dopolnimo načrt ukrepov. In vsekakor bom njej izvedla nevrosenzorne tehnike za antistres. Zaveda se, da če bo ona bolj ‘fit’, bo fantu že avtomatično lažje, lahko mu bo pa tudi bolj pomagala.
Danes fant pride petič. Učila se bova spet malo kemije, a ne celo uro. Pokazala mu bom eno metodo učenja, primerno za take, ki težko berejo in pišejo. Preprosto, ampak vem, da je še nikoli ni preskusil, da je niso pokazali v šoli in da se je tudi starša nista domislila. Staršema bom tudi predlagala dobrega inštruktorja za naravoslovne predmete, ker fant še nekaj časa ne bo toliko ojačal, da bi se lahko učil sam. Premagati je treba tudi še čustveni odpor do šole in do posameznih predmetov, ki se je nabral, doseči je treba prve uspehe, da bo videl, da gre in bo dobil voljo. Prepričati je treba tudi nekaj učiteljic, ki se jim je že malo zameril s svojim vedenjem. S katerim je – ne zavestno, seveda – poskušal prikriti, da mu ne gre. Včasih pa je pač samo normalen, bister najstnik, ki se počuti utesnjenega v šolskem sistemu. Normalen fant, ki se mora postavljati pred drugimi in nekako pokazati, da postaja odrasel moški.
Skratka, danes pride spet k meni. Vem, da bo utrujen in da bom zvedela spet za kakšne nove težave in prigode. A počasi bova prek raznih vaj zmanjšala njegove senzorne občutljivosti, izboljšala pozornost, razumevanje in pomnjenje. Branje smo mu že olajšali. Verjetno bo dobil tudi Irlen očala; če jih bo nosil, ga bo to dodatno razbremenilo in bo iz šole avtomatično več odnesel, doma pa ne bo več tako utrujen. Nato bo začel dobivati boljše ocene (nič več enk, nekje okrog trojk). Njegova šola ne bo več stres za celo družino in starša bosta rabila vedno manj presedeti z njim že do pomladi. Naslednje leto pa sploh nič več. Ne bo zapadel v odvisnost od ekranov, spet se bo začel ukvarjati s športom. In se vpisal na želeno srednjo šolo in našel svojo pot. Se že danes veselim, da vidim vse to!