Moji fantje

Do sedaj sem bila v življenju večino časa bolj med ženskami, doma, v šoli, v službi. Na fakulteti je bilo več kolegic kot kolegov in precej več študentk kot študentov. Še pri prostočasnih dejavnostih (joga in podobno) je bilo isto razmerje. Tako imam tudi kot učiteljica v skupnem seštevku za sabo več dela z dekleti kot fanti.

A odkar sem razširila svoje delovno področje, se je tudi to spremenilo. Začelo se je pravzaprav že prej, deset let nazaj, z Mavričnimi bojevniki in nepozabnim taborom za nemirne 6-9 letne dečke na Gorjancih.

Pri individualnem delu v zadnjih štirih letih je precej mešano. Nekaj časa so v ospredju punce, nekaj časa je vsakih pol, nekaj časa je več fantov. Delam sicer z obojimi enako rada in mislim da tudi enako uspešno. Ampak ravno zdaj imam spet obdobje fantov, in sicer takih s številko noge 45! (Vedno znova se čudim, kako najstniki rastejo, včasih bi rekli ‘kot kopriva za plotom’). Trenutno je šest takih fantov. 

Z enim sem delala že lani. Ima skotopični sindrom, delava pa večinoma na matematiki. Učiva se tudi, kako se lotiti samostojnega učenja, kako ‘premagati’ učbenik, kako se pomiriti in zbrati pred testom v šoli, kako taktično reševati testne naloge,… Je izjemno inteligenten, topel in lepo vzgojen fant. Vsaka ura z njim mi je v veselje, tudi če sva utrujena ali trčiva ob kako frustracijo.

Drugi je sin znancev, ki ga že več let nisem videla. Ko me je nedavno mama klicala, da je kriza z angleščino, me je kar presunil, saj je sedaj mladenič z globokim glasom in zrelim obnašanjem. Tudi on je zelo sposoben in sva hitro ugotovila, da angleščina sploh ni tak problem 🙂 Tudi ocene, ki jih je nato dobil, zaenkrat tako kažejo. Po moje bo maksimalno uporabil moje napotke in povratne informacije, saj ne želi imeti stalne učne pomoči. Tudi moje ne, čeprav sva se dobro ujela. In čisto prav ima!

Odklanjanje pomoči pogosteje vidim pri fantih kot pri dekletih. Nam mamam in učiteljicam se zdi, da si fant s tem dela škodo. Saj mu vendarle ne gre in zato tudi trpi (me to vidimo, čeprav skriva)! A v resnici je njegova odklonilna drža pomembno sporočilo. Pustite me, da se soočim s težavo, da poskusim rešiti po svoje!

To je zelo spregledan vidik dela z otroci in mladino danes, saj se še posebej s tistimi, ki imajo kake težave, cele dneve ukvarja kup odraslih. In to včasih že od vrtca dalje skozi celo osnovno šolo in še naprej. Kako naj bo tak otrok samozavesten in sproščen, če pa mu z nenehno pomočjo, nasveti, spodbudo itd. v bistvu dajemo vedeti, da ne zmore? Zato si pri svojem delu vedno bolj zastavljam cilj, da me otrok čim prej ne bi več rabil. (To je tudi eno ključnih vodil za učitelje Montessori).

In še posebej je to pomembno za fante, saj so ne glede na vse razprave o tematiki spola ustroj in potrebe fantov in deklet različni. O velikih razlikah med fanti in dekleti v šolskih sistemih po vsem svetu obstaja precej študij. Prav tako so razvojne, vedenjske in druge težave razporejene neenakomerno. Nekaterih je ugotovljenih veliko več pri dečkih kot pri deklicah ali obratno. No, pa četudi študij ne bi bilo in bi se naslanjali ‘le’ na svoje osebno in strokovno znanje: ni vseeno, ali imamo pred sabo fanta ali dekle.

Zato imam, ko me kontaktira nova stranka in pove, da je sin star 12 ali 14, ali 17 let, vedno malo rešpekta. Ker to bo ‘dec’! Ja, težko se sam uči, slabše bere, v šoli ne uspe vsega zapisati, ali pa ga od stresa boli želodec, ko je vprašan. A vseeno je to dec. Dec trenira košarko in je v 8. razredu višji od mene (še dobro, da si ti tako visoka, me v hecu tolaži kolegica). Dec bo obrtnik in bo imel najnovejše CNC stroje (računalniški razrez lesa, še dobro, da sem imela nekaj opravka z lesarji v življenju 😉

Kdaj drugič bom napisala kaj o tem, kaj se me najbolj dotakne, ko delam z dekleti. Ko delam s fanti, definitivno to: da mi dec zaupa, mi dovoli, da mu pomagam, in da se je pripravljen učiti. Najbolj simpatičen trenutek pa je, ko z mamo odhajata od mene. Nekaj še govorimo med obuvanjem čevljev, jaz pa pogledam fanta, in on se mi čisto malo nasmehne ali pokima. Takrat vem, da sva zmagala, pa če pride k meni še dvajsetkrat ali pa nobenkrat.