Zadnja leta razvijam celostno učno pomoč za mlajše in malo starejše otroke z različnimi težavami, angleščino poučujem samo še izjemoma. A prejšnji mesec se je pojavilo več strank, ki so hotele ravno angleščino. Pri odraslih je vedno že kar nekaj predznanja in izkušenj, potreba pa ‘spregovoriti’ ali spraviti govor v angleščini na višji nivo. Potem pa sem dobila še nek paket otrok, po spletu naključij večina 9-letniki. Seveda se učijo angleščino v šoli, nekateri so se že v vrtcu. A učinek ni tak, kot bi si človek želel (pa niso kriva samo korona leta, čeprav so k temu krepko pripomogla). Večina njih ima tudi različne manjše / zmerne učne težave.
Imajo pa tudi pametne, proaktivne starše. Ki so ugotovili, da otroci rabijo dodatni/dopolnilni pouk. Da bi se učili več oziroma nekako drugače. Ne vedo točno, kaj rabijo, ampak to ni problem, ker to vem jaz :). Starši predvsem želijo, da bi otroci v angleščini govorili in da bi imeli angleščino radi. Zavedajo se, kako ključna sta motivacija in čustven odnos do jezika za vse nadaljnje učenje. Za nivo, ki ga bodo dosegli ali pa ne čez 5, 10, 20 let.
In smo se lotili dela. Mlajši učenci so vedno čisto drug izziv kot srednješolci ali odrasli. Hkrati pa vedno znova delam v bistvu z obojimi iste stvari, samo na malo drugačen način. Manjki so namreč pogosto isti. Delno izhajajo iz učencev samih, delno pa iz tega, kako se jezik v šolah poučuje in kakšna gradiva se uporabljajo.
Primer. Skoraj vsi, ki pridejo do mene po angleščino, rabijo trening slušnega razločevanja. To je osnova učenja jezika, tudi maternega. Če ne slišimo dobro različnih glasov jezika, potem ne moremo razumeti besed, v katerih nastopajo. Ker, kaj je razlika med ‘sheet’ in ‘shit’? (Oprostite grdi besedi, ampak ta primer vedno najbolj vžge). V pomenu je razlika ogromna, v zapisu pa prav majhna, in v izgovoru prav tako – v enem samem glasu. In če ne slišiš razlike med dolgim in kratkim i-jem, če je to zate eno in isto, si pečen. Če poslušaš pogovor, boš sicer verjetno uganil iz konteksta, ali gre za ‘sheet’ ali ‘shit’. Izgovarjal pa boš oboje enako. Ker, česar ne slišiš pravilno, tega ne moreš pravilno izgovoriti.
Do neke mere moramo slušno razločevanje v tujem jeziku vedno posebej razvijati, tudi če imamo dobro slušno razločevanje v materinščini. Seveda je danes to manjši problem, kot je bil včasih, saj otrok angleščino posluša že v trebuhu, ko mama gleda TV ali ‘FB live’ … Obratno pa je danes bolj kot včasih problem, da otrok že v materinščini ne razvije dobrega slušnega razločevanja. Potem pride pa v angleščini kar nekaj glasov, ki jih slovenščina nima, in to še po dva podobna, ki pa sta pomembna za razločevanje besed (sheep – ship, bad – bed, cup – cap, Kate – kite itd.)
Skratka, osnova učenja jezika je, da pravilno razločujemo in slišimo glasove, saj šele tako lahko pravilno razumemo in pomnimo besede tega jezika. V šolah in učbenikih je treningu slušnega razločevanja ponavadi posvečeno premalo pozornosti. Zato jaz delam na tem, s skoraj vsemi učenci.
Tako smo imeli včeraj s tremi četrtošolci “skakalni narek”. Še niste slišali za skakalni narek? Oni tudi ne 😉 Pač, običajni narek ne bi bil primeren zanje, ker jim stalno uhaja pozornost in rabijo veliko gibanja, poleg tega pa še nepravilno, pretrdo držijo svinčnike, naporno pa jim je tudi vidno zaznavanje črk na papirju. In sem si morala izmisliti drugačen narek. (Moral pa je biti narek, ker sicer ne bi sistematično trenirali posluha.)
No in sem narekovala besede, oni so pa skakali na levo ali desno blazino glede na to, kaj so slišali. Najprej je bilo precej napak. Sheep in ship, pa kiss, week, kid, leave, live, … v čem je razlika? Nato so začeli en drugemu šteti napake, kar je bilo super, ker so se trudili, da napak več ne bi bilo, torej so še bolj zbrano poslušali. In so hoteli še nove runde skakalnega nareka. (Čiste učiteljske sanje: da otrok sam vidi, da še ne zna dobro in hoče še vaditi, točno tisto in na tak način, kar rabi, PROSI, da bi še vadil! 🙂 Pa gremo še eno rundo Manca, pa še eno Anže, in potem se zgodi zmagoviti trenutek – Anže zavpije: ‘Aha, zdaj sem pa pogruntal foro!!” In smo bili vsi navdušeni. Kakšna dobra fora, da točno slišiš razlike med besedami :)!
Seveda je to šele ena majhna zmaga na poti razvijanja posluha, ki omogoča graditev besedišča in slovnice, pa slej ko prej se je treba učiti še zapisovanja in branja (kot veste, angleščina ni ‘piši kao što govoriš’, o tem kdaj drugič). A ko smo pogruntali eno ‘foro’, pa drugo, pa tretjo, pa ko smo doživeli, da nam gre vedno bolje, da več razumemo, pa da nas učiteljica pohvali, pa ko tudi sami slišimo, da smo nekaj pravilno in tekoče povedali, pa še skačemo in se smejimo zraven – a je možno, da ne zmagamo? 😉