»Tega mi pa še nobena učiteljica ni rekla!«

V zadnjih tednih sem se slišala z nekaj starimi prijatelji po precej dolgem času. In vsak je vprašal, kako kaj posel, pa kaj že zdaj pravzaprav delam. A učiš angleščino, me vpraša eden od njih. Ja, tudi, ampak ne veliko. Ja, kaj pa potem? Aja, pomagaš takim, ki imajo učne težave. A pa se to da? (Ja, stari, da se 😉 Aha, nek drugačen pristop imaš. Aha, to si se pa morala posebej izobraževat. (Res je.) Ja, kako pa potem to zgleda, ko pride en otrok k tebi?

Zelo različno. Z enimi bolj sedim za mizo (srednješolci), z mlajšimi se večino časa ‘valjam po tleh’, se žogava, delava vaje na masažni mizi, nekaj štejeva in zlagava (kocke, kamenčke, kartončke z besedami)… Nekaj bistvenega pa počnem s prav vsemi, in to je, da jih hvalim. Prav ste prebrali, hvalim jih. Za kaj? Za vse, kar naredijo dobro. Za vsak napredek, ki ga opazim. Za trud. Za nekaj, kar vidim v njih, pa mogoče drugi ne. Hvalim veliko, dosledno, včasih brez besed, pogosto tudi na glas. Zame je to samoumevno. Za otroka / najstnika ponavadi ne.

Primer. Prejšnji teden je bil pri meni Mark. Testirala sem ga za skotopični sindrom, saj sva z mamo v telefonskem posvetu ugotovili, da je to verjetno največji krivec za njegove težave. Učne težave pa so brez izjeme povezane s slabo samopodobo. Logično. Kako naj bo samozavesten otrok, ki kar naprej sliši in vidi, da ne zmore, ne zna, premalo, prepočasi,…

Zato pričakujem, da bo Mark, ko prideta, zadržan, tako kot skoraj vsak otrok, ko pride prvič k meni, pa če je star 7, 11 ali 15 let. A fant deluje kar korajžen in vesel, očitno ga je mama dobro pripravila. Začneva. Pri testiranju za skotopični sindrom je zelo pomembno, kako oseba odgovarja na vprašanja, saj poskušamo ugotoviti, kakšna je njegova vidna zaznava, do te pa nimamo neposrednega dostopa. Opredelimo jo na podlagi skrbno izbranih nalog in vprašanj ter odgovorov osebe in opazovanja govorice telesa. Mark pri 10 letih sodeluje odlično, bolje kot nekateri starejši testiranci.

Morda malo poskuša narediti vtis name (to nezavedno pogosto počnemo v takih situacijah), a vseeno. Iskreno sem presenečena nad njegovim natančnim opisovanjem, kako vidi testne slike, kaj občuti ob testnih nalogah in v podobnih situacijah doma in v šoli. Fant ima nadpovprečen besedni zaklad. In to aktiven. Ker eno je pasivno besedišče, to so besede ali besedne zveze, ki jih razumemo, ko jih preberemo ali slišimo, nekaj drugega pa je besedo pravilno in spontano uporabiti, posebej v govoru. Teh aktivnih koščkov besedišča imamo vedno manj kot pasivnih, tudi v materinščini.

Pohvalim ga. »Super, da ti to meni znaš vse tako povedati, zelo se dobro izražaš, a veš to?« Mark od presenečenja obstane z odprtimi usti. Aha. Tudi to mi je poznano. Ne verjame mi. Kak najstnik mi je že tudi rekel, da itak vsakega pohvalim, ker je pač to moje delo in ker mi starši plačajo. Aaaaa!! Marka moram prepričati. Razbiti zadrego. Pohecam se, da tega mu pa verjetno učiteljica slovenščine še ni rekla, kajne? Pogleda me z velikimi očmi in reče: ‘Tega mi pa še NOBENA učiteljica ni rekla!«

Nato se srečno smehlja. Zmagala sva. Na koncu testiranja vem, da mu bo od zdaj naprej branje in učenje lažje. Pa ne samo zaradi barvne folije in drugih prilagoditev pri skotopičnem sindromu. Tudi zato, ker je zagledal sebe, čeprav na kratko, v neki novi luči. In mami bom, ko se spet slišiva, še posebej povedala, kako super sina ima. Ker pohvalo rabijo tudi starši. Posebej taki, ki kar naprej slišijo samo, kako njihov otrok ne zna, zaostaja, v šoli ni zbran, itd. In tu res ni prostora za blef – če ne bi bila moja pohvala stoprocentno iskrena, izpadem iz posla. Oziroma se ga sploh nikoli ne bi lotila. Pa ni to samo vprašanje osebne in poklicne integritete. Če lahko nekoga pohvalim takole malo bolj, pa da vidim, da to res rabi in mu veliko hasne, to dvigne še mene. Kar čutim ta val dopamina, to radostno misel: ‘Ja, to sem jaz!’ 🙂

Zato hvalim. Otroka direktno. Otroka staršu. In starša direktno. Danes je bil pri meni ati Gregor s hčerko Tejo. S Tejo delava na poštevanki. Na blazinah se igrava ‘račune v škatli’, oče medtem za mizo ureja elektronsko pošto. Teji rečem, naj mu pokaže in razloži račun, ki sva ga prikazali s predmeti v škatli. (To iz dveh razlogov: da preverim, če je razumela, in pa zato, da bo oče videl, kaj in kako se učiva, da bodo vadili učinkovito tudi doma).

Teja mu poskusi razložiti račun, a ne gre. Oče odlično reagira, ve, da gradimo pojem, da je treba s pomočjo konkretnega materiala pripeljati Tejo do tega, da bo zares razumela, za kaj gre pri poštevanki. Mirno ji postavi par ustreznih vprašanj in zraven kaže na material v škatli. Iskreno sem navdušena, saj tega marsikakšen starš ne bi izpeljal tako, jaz pa z otrokom lahko delam le urico na teden. Ko gre Teja na stranišče, očeta zato pohvalim. In on – reagira popolnoma enako kot 10-letni Mark: v zadregi se zastrmi vame.

Ampak je res in prosim zapišite si to za uho: sposobni ste, zmorete, uspeli boste. Če vam tega do sedaj še nobena učiteljica ni rekla, pa pridite k meni! 🙂