SUPER POČITNIŠKI PROGRAM, PA VROČINA IN SUŠA

Res, to ne gre skupaj. Po eni strani je prav vsak dan mojih Unikatnih počitnic za osnovnošolce v zadnjih tednih bil super. Poučen, ‘zabaven’ in tako poln doživetij, da otroci ne uspejo staršem obnoviti niti polovice. Hkrati pa se skozi vse dni vleče ena rdeča nit: VODA.

Tja do tridesetega leta se mi je zdela voda samoumevna. Prva izkušnja, da ni, je bilo potovanje s kombijem po Sardiniji nekega julija. Tam sem prvič doživela tako vročino, da res lahko dehidriraš. Pretende s’abba, parimus ranas, poje sardska narodna pesem. Tepemo se za vodo kakor žabe.

Take izkušnje sem do zdaj večinoma dobivala v oddaljenih krajih. V Indiji, kjer sem se pozimi po nekaj urah hoje po soncu čez opoldan skoraj onesvestila. Pa na Braču, kjer me je pešpot do neke znamenitosti vodila skozi požgan gozd. Tega ne bom pozabila nikoli. Prav tako ne službenega obiska na Univerzi na Malti. S kolegico sva šli prvi dan k dekanu. Malo v zadregi, mladi predstavnici Filozofske fakultete, daleč od rednih profesoric. V veliki pisarni naju je sprejel elegantni starejši gospod. Ko smo se usedli, naju je vprašal: ‘Torej, vi ste iz Slovenije?’. ‘Da, iz Slovenije.’ Panično sva razmišljali, kaj bo naslednje vprašanje, gotovo kaj v zvezi z našo politiko ali visokošolskim sistemom. Dekan pa je naredil zasanjan obraz in rekel: ‘Tam pa imate slapove!’ Kasneje sem razumela. Na Malti vso pitno vodo uvažajo in njihovo edino vodno telo je presihajoč potok z nekaj kalužami.

Letos na dopustu na Lastovu sem bila verjetno edini turist, ki se je zavedal, da je njegov dopust nerealen. Da če ne bi bilo v socialističnih časih zgrajenega vodovoda s celine pod morjem na otoke, danes tam ne bi bilo turizma. Pa tudi domačinov ne, saj ti zemlja ne pomaga nič, če tričetrt leta ni dežja. V hotelu pa so mi drugi gostje navdušeno razlagali, da kuščarji prihajajo k njim na blazine. Ljudje, divje živali hodijo k človeku samo iz preživetvene nuje. Bili so žejni!

Podnebje se segreva in suša se stopnjuje na dolgi rok, vsepovsod. Kar je bilo včasih samo precej južneje, je zdaj v Sloveniji, in še posebej nas zadane poleti. Hkrati pa je to pač čas za počitniške programe. Unikatne počitnice z Urško so v bistvu luksuzne. Enega ali dva otroka peljem nekam, cel dan se posvetim samo njemu / njima, potepamo se od ene zanimivosti do druge, kopanje, iskanje zakladov, živali, zelišča, zipline, igra, pogovor, nabiranje spominkov, kosilo v dobri restavraciji, ni da ni. Super je. A ves čas se moramo paziti vročine, dehidracije in insektov, in kamorkoli gremo, je suša.

Ko pridem domov, pa berem o požarih na Krasu, pa zagorelo je tudi v moji domači vasi (5000m2 polja ob žetvi pšenice, so pogasili, hvala Bogu, a vseeno). In frustrirano razmišljam, kaj lahko naredim, nič ne morem, saj varčujem z vodo in se učim izkoristiti vsako kapljico, a to je premalo …

No, še nekaj počnem, kar je tudi na videz malo, a v resnici, na dolgi rok, najbolj pomembno. Učim otroke. Učim jih, na tisti najboljši način – z živo izkušnjo na lastni koži – o našem okolju in o vrednosti vode.

 Z 9-letnikom sva šla gledat slap Orglice v Kamniški Bistrici. Vzel je s sabo kopalke, da se bo kopal v tolmunu. No, tolmuna ni več, pa slapu tudi ne… Šok. Zakaj sva potem hodila eno uro do sem, zakaj ni vode, od kod sploh pride voda … 

Z dvema deklicama smo obiskale edini izvir termalne vode v Osrednji Sloveniji. (Ne, ne povem, kje je.) ‘Kam bi šli vidve po vodo, če iz nobene pipe ne bi več tekla?’ sem ju vprašala na poti tja. Od šoka sta bili kar tiho; a obstaja tudi svet, v katerem nimaš vode? (Ja, tako živi milijone afriških in azijskih otrok…). Nato smo seveda pile studenčnico in se pogovarjale o tem, kako so včasih hodili po vodo itd.

S tretjo deklico sva šli na pohod ob Savi. Ki je tako nizka, kot je nisem videla še nikoli, pa živim ob njej vse življenje. Ta deklica se zelo zanima za naravo, zato sva obravnavali tudi napis ‘Kopanje v reki je zdravju škodljivo!’ (to ji ni šlo iz glave), pa katera voda je bolj čista, tista, ki teče, ali tista, ki stoji,…

Bo še zanimivo, ja. Me pa tolaži, da bo tudi v prihodnosti še kdo, ki bo vedel in razumel. In ki mu ne bo vseeno.