(RESNICE IN ZMOTE O BARVNIH ZVEZKIH)
No, mogoče ste izračunali, da bo ceneje ali manj stresno, da vse nakupite že junija. Morda so vas k temu spodbudili v šoli ali drugi starši. Če še nimate vsega, pa srčno upam, da ni razlog v finančni stiski. V vsakem primeru berite naprej, morda najdete nepričakovano rešitev za lažje in uspešnejše novo šolsko leto.
Zakaj je za vašega otroka lahko odlično, da novih zvezkov avgusta še nima? Ker je še čas za nakup takih, ki mu bodo morda precej olajšali zapisovanje snovi v šoli ter učenje in pisanje domačih nalog! In sicer ne glede na to, če ima prepoznane učne težave ali ne.
In v čem je ta SKRIVNA MOČ ZVEZKA, saj je vendar to le snop papirja, prepognjen, spet in potiskan s črtami? Ta moč je v barvi papirja. Zdaj boste rekli, saj vem, ja, barvni zvezki, pa zvezki za dislektike, to je zdaj moderno. No, ravno zato, ker že vsi vemo, da obstajajo barvni zvezki, barvna ravnilca, bralne folije itd., ne vemo pa dovolj o tem, kako barve delujejo na možgane, prihaja pri odločanju o teh pripomočkih pogosto do zmot. Otrok ne dobi tega, kar bi mu zelo koristilo, ali pa dobi nekaj, kar mu šolsko delo še oteži. Zato nekaj pojasnil, ki jih verjetno ne boste dobili drugje.
1. Bel papir, na katerega pišemo s črnim ali modrim pisalom, je zaradi jasnega kontrasta med robovi črk ali številk in podlago idealen za človeka, katerega možgani brez težav obdelajo svetlobo oziroma njen celotni spekter. ŽAL PA DANES PRECEJ LJUDI VSEH STAROSTI ne spada v to skupino. Kaj se dogaja s svetlobo v naših možganih, pa ni stvar zavestne volje, tako da tega večinoma tudi ne vemo!
2. TEŽAVA S PROCESIRANJEM SVETLOBE v možganih (ki je navadno še posebej izrazita, ko gledamo v belo oz. črno-bele kontraste), se imenuje skotopični sindrom oz. sindrom Helen Irlen. Je kompleksna stvar, ki se ne tiče samo branja in pisanja, a bom tu govorila samo o zvezkih.
2. BARVA PAPIRJA POMAGA pri skotopičnem sindromu, ne pa pri disleksiji, saj je disleksija drug sklop težav, ki ni povezan s predelovanjem svetlobe v možganih. Vpliva sicer tudi na vidno zaznavanje, a ne na zaznavo svetlobe. Če dislektiku pomaga barvni papir, ima poleg disleksije tudi skotopični sindrom – to dvoje se pogosto pojavlja skupaj!
4. Bel papir je danes BOLJ BEL, kot je bil v ‘naših časih’. Na splošno bi bilo bolje, da ne bi bil tako močno beljen, tudi za tiste, ki nimajo težav.
5. ČE NE VESTE, ali vaš otrok / učenec morda ima skotopični sindrom, pa bi mu radi vsaj malo pomagali takoj, je najboljša izbira recikliran oz. ‘eko’ papir.
6. DOLGOROČNA REŠITEV je določitev prave barve za posameznika. Ta je (žal) res za vsakogar drugačna, ker so možgani vsakega posameznika drugačni, svetloba pa je sestavljena iz mavrice tisočih odtenkov vseh barv. Študije in praktično delo s skotopičnim sindromom po svetu že 40 let kažejo, da ni pravil, s katerimi bi lahko napovedali pravo barvo za posameznika. Pri težjih primerih pa lahko ima povsem drugačen učinek na možgane že komaj opazno drugačen odtenek barve!
7. NE TESTIRAJTE OTROKA SAMI DOMA. Če se vam zdi, da bi lahko šlo za skotopični sindrom, vedite, da določitev prave barve zahteva znanje in določen postopek, treba pa je tudi imeti na razpolago dovolj materiala. Pogosto kaka mama pove, da je ‘to z barvami že preizkusila, pa mu ne pomaga’. Glede na to, da je barv, ki jih je tehnično možno preizkusiti za delo s papirjem, preko 10.000, kolikšna je verjetnost, da vaš otrok rabi ravno eno od tistih petih, ki so jih pač imeli v trgovini? No, pet proti 10.000. Zato poiščite najbližjega presojevalca skotopičnega sindroma, ki opravlja osnovno testiranje, ter bo ugotovil barvo ne na podlagi uspešnosti pri branju besedila, ampak z znanjem opazovanja odziva vizualnega dela možganov na ustrezno barvo.
8. CENA – UČINEK. Barvni zvezki so seveda dražji od belih. A če ima vaš otrok težave, ki jih povzroča skotopični sindrom, se vam bo vložek več kot povrnil, ko npr. se bo pol manj upiral in jokal ob domačih nalogah, se naučil snov treh predmetov v eni uri, bodo zapiski iz šole postali čitljivi in urejeni, bo imel lepše ocene, itd.
TOREJ, če še nimate vsega za šolo, razmislite, ali bi morda tudi pri vašem otroku naredila razliko barva papirja. Tudi če vam nihče ni rekel kaj v to smer. Če ste lani pri pisanju domačih nalog videli znake odpora, nezmožnosti, morda celo glavobol, ki bi ga lahko povezali s ‘prebavljanjem’ svetlobe, ki se odbija od papirja. V tega otrok pač gleda ure in ure.
Izpolnite VPRAŠALNIK o znakih skotopičnega sindroma, pokličite. Testiranje lahko opravimo seveda tudi med šolskim letom, a takrat boste zvezke res že morali imeti in bo spet vsega preveč. Pa tudi učitelji bodo raje videli, če informacijo, da vaš otrok rabi tovrstne prilagoditve, dobijo že takoj na začetku. Skratka, kot poje stara slovenska popevka: »Ne čakaj na maj!«