Ta teden je bil prvič pri meni na celostni učni pomoči zelo simpatičen 10-letni deček, ki ima težave z branjem in pisanjem. Ponavadi se z otrokom na začetku prvega srečanja na kratko pogovorim, zakaj sta z mamo prišla k meni, kaj si on želi, da bi mu lažje šlo, in kaj jaz delam, kako otrokom pomagam. Tako sem se pogovorila tudi z njim, le da sem mu pozabila povedati nekaj pomembnega. Pravzaprav me je šele on naučil, kako zelo pomembnega.
Bila sva že čez polovico svetovalne ure. Mama je sedela pri mizi, prebrala nekaj uvodnih pojasnil in izpolnila kratek vprašalnik, nato je opazovala, kaj delava s fantom. Midva sva preigrala razne gibalne teste in igrice, iz katerih dobim sliko otrokovega stanja, ko pa sva prišla do ‘No, zdaj bova pa naredila eno vajo za matematiko.’, pa je fant otrpnil. Prav videla sem grozo na njegovem obrazu: o, ne, konec igric, zdaj bo pa zvlekla na dan list, poln računov, …
Moja krivda, seveda. Po razmisleku sem ugotovila, da sem naredila dve napaki. Prvič, da mu na začetku nisem pojasnila, da ne bova delala nič na papirju, drugič pa, da sem uporabila besedo ‘vaja’. Tako sem mu v trenutku, ko je slišal ‘vaja za matematiko’, sprožila stanje stresa, v katerem možgani ‘zablokirajo’ (in telo seveda tudi).
Uh. Zadevo je bilo treba nemudoma popraviti. Fantu sem pojasnila, da to ne bo vaja na papirju in sem se mu opravičila, da mu tega nisem povedala že prej. Da pri meni ne bo nič pisal in bral. Tudi za domačo nalogo ne bo nikoli dobil nič na listu. Izboljševala bova njegovo branje in pisanje, ne da bi kaj brala in pisala.
Fant me je debelo gledal. A je to mogoče? Ja, je, prisežem! Nato sem se morala še malo pošaliti in ga pogladiti po rami, šele takrat je popustil krč. Sprostil se je, izdihnil, se široko nasmehnil, in sva nadaljevala z gibalno vajo za testiranje in utrjevanje številske predstave. Zanjo rabimo samo svoje telo in nekaj prostora, je pa za otroke izziv in učinkovito krepi živčne povezave, ki so predpogoj za učenje števil in računskih operacij.
Nadalje sem mu dala še izzive s škatlo in žogico (hit tega tedna). Na koncu sem mami razložila, kaj imata škatla in žogica skupnega z branjem in pisanjem. Rekla je: Hm! in Aha! Bravo, mama! Taki starši ste moje idealne stranke, ker s takim odnosom z vaše strani lahko otrok največ izboljša in napreduje. Matematično vajo z gibanjem celega telesa pa sta potem dobila za domačo nalogo.
Pred časom sem prebrala zapis kolegice, ki pravi, da so jo od vseh študijev in diplom največ naučili otroci sami. Jp. Mene so samo v zadnjem tednu veliko. Pa ne samo ta deček, s katerim sem malo ‘zamočila’. (In to vpričo mame..). Je pa imela moja napaka tudi en dober učinek. Pravzaprav zelo dober. Fant je po tem momentu (v angleški znanstveni terminologiji bi bil to ‘critical incident’) kljub utrujenosti (60 minut sva delala brez premora pozno popoldan) lepo sodeloval do konca, nato pa med vrati navdušeno govoril, da bo še prihajal k meni. Vem, da tudi zato, ker sem nehote potegnila na plan njegovo doživljanje šole, in se mu je lahko ena skala že na prvem srečanju odvalila od srca.
Vem, da vas mogoče ta hip, ko to berete, težijo večje skale od težav z učenjem pisanja, branja ali matematike. Ampak to še podčrta sporočilo zgodbe. Naj se malo vrnem k fantu in mami. Nekaj MNRI® prijemov sem na koncu pokazala posebej še mami (da jih bo fantu znala izvajati doma). Ko je ležala na masažni mizi in začutila učinke, sva se obe zavedeli, kako zelo tudi ona potrebuje antistresne tehnike. In to je bilo v torek.
Kakršnakoli že bo šolska in splošna situacija, rabimo odvaliti kamne in skale stresa in napetosti. Brez tega ne bomo zdravi, brez tega bomo težje funkcionirali, brez tega ne bo učenja. Učenje pa v stresnih časih ni luksuz, kot se morda kdaj zazdi, ampak je pomembnejše kot kdajkoli!