Priznam, najprej sem razmišljala bolj o tem, kaj se ne da. Angleščina na daljavo in učno trenerstvo, to delam z odraslimi in najstniki, to že, ampak pomoč otrokom z učnimi težavami? Praktično vsi imajo slabo pozornost, so nemirni, potrebno je natančno opazovanje in prilagajanje, delo skoraj v celoti temelji na gibanju in dotiku…
Res je. Prek računalnika se ne morem človeka dotakniti, vsaj z roko ne. Ga tudi ne vidim in ne slišim enako kot v živo (ne glede na kvaliteto opreme), in on ne mene. Še sploh, če je otrok. Včasih so tudi tehnične težave, pa malo traja, da vzpostavimo zvezo, ugotovimo, zakaj ni zvoka itd.
A pravzaprav imamo samo dve možnosti. Rečemo: to ni to, se ne da, in ne delamo nič. Rezultat bo enako stanje, kot je, ali slabše. Tudi če je vaš otrok med tistimi, ki je pravzaprav rajši doma in mu je to manj stresno kot šola v šoli, bo teden, mesec, … zamujen, saj se 70 % povezav med živčnimi celicami vzpostavi že do sedmega leta.
Druga možnost pa je, da delamo, kar se da. In – preizkušeno v zadnjih tednih – tudi na daljavo se da:
- nadaljevati že začeti proces celostne učne pomoči
- začeti na novo – se spoznati, ugotavljati vzroke težav, graditi odnos in se učiti tehnik za reševanje težav.
Seveda se moramo malo bolj angažirati, predvsem jaz in starši. Vsak na svoji strani pripraviti prostor in opremo, se več pogovoriti pred in po srečanju po Skypu ali Zoomu, v času srečanja pa več telovaditi, da pravilno izvedemo vaje. Nekaterih malo zahtevnejših tehnik se ne da uporabiti, a brez skrbi, je dosti drugih, ki so prav tako koristne in učinkovite. Pri sumu na skotopični sindrom pa izpolnite vprašalnik in dobite nasvete za začasne prilagoditve, ki jih lahko otroku omogočite doma.
Dosedanje izkušnje s celostno učno pomočjo na daljavo so pozitivne. Predvsem po zaslugi krasnih staršev, odločnih in odprtih za učenje. Vidim, da bodo rezultati, torej postopna konkretna izboljšanja pri otrocih, možni tudi preko Skypa in Zooma. Naredimo, kar se da!