Vse moje delo je tek na dolge proge. Učenje jezika zahteva mesece in leta, celostna učna pomoč je prav tako samo za vztrajne. Zato pa je toliko bolj dragocen dan, kot je bil včerajšnji, neke vrste ‘diplomski’ dan za kar štiri od mojih strank. Dva odrasla učenca sta vidno napredovala v angleščini, eden od njiju je po zaključku tečaja tudi opravil uspešen govorni nastop na mednarodni ravni. Še posebej pa sem vesela uspešnih zgodb mojih ‘malih velikih ljudi’ (kot jih je odlično poimenoval prijatelj).
Deček, star 9 let, ob začetku najinih srečanj ni mogel slediti pouku. Domače naloge je s pomočjo staršev delal cele popoldneve, imel je precejšnje težave s koncentracijo, tudi številska predstava ni bila najboljša. Čeprav smo večino časa od novembra delali na daljavo, smo uspeli. Sicer ga še vedno dražljaji hitro zmotijo, a v šoli sledi, domače naloge dela sam, matematika ni težava. Včeraj mi je pokazal svoj tehnični izdelek (pravi miniaturni svetilnik na baterije) in mi suvereno razložil električni tok, nato pa še precej dejstev o delovanju človeškega telesa. Ste vedeli, da se en del možganov imenuje ‘razmišljevalec’? Prav uživala sem v tej učni uri J. S fantovim očetom sva sklenila, da bomo ostali v stiku, tudi z nekaterimi vajami bodo še nadaljevali. Največja nagrada zame pa je videti otrokovo veselje, sproščenost, samozavest, in pet skritih talentov!
Na sliki pa sva z včerajšnjo najsrečnejšo stranko, 11-letno Izo (sliko objavljam z dovoljenjem staršev). Spoznali sva se pred skoraj enim letom. Njena glavna težava je bil skotopični sindrom, zato smo ji lahko precej pomagali že po ugotovitvi le-tega z uporabo izbrane barvne podlage za branje in pisanje. Poleg tega smo, z nekaj premori, delali še druge stvari. Pred kratkim pa je dobila še očala z Irlen filtri, ki so prispevala piko na i njene preobrazbe. Izboljšanja v enem letu so bila izjemna, na več področjih. Na nekaterih že lani, na drugih so se ključni premiki zgodili v zadnjem mesecu. In včeraj je bilo vzdušje po uri z Izo točno tako, kot je bilo v mojih letih na fakulteti ponavadi po zagovorih diplomskih nalog. Nasmejani in ponosni smo bili vsi. Jaz, Iza in njena krasna, realna, pogumna in vztrajna starša.
Sicer je vsaka zgodba drugačna. Nobena ni kratka ali lahka, ampak zaključki, kot so ti, dajejo smisel, voljo in energijo za naprej.