To se te dni sprašujejo nekateri starši. Če je pri hiši dovolj denarja, je rezultat, da se fant znajde v dragem počitniškem tečaju, kjer po dveh tednih spremljevalki pove, da ‘se ga je oče itak samo hotel znebiti’. Vi niste med takimi starši, zato berite naprej, saj bom odgovorila na vprašanje: »Kaj naj počne, kam naj ga vključimo, da bo najboljše zanj?«
V osnovi otrok ali najstnik za zdrav razvoj potrebuje med počitnicami iste stvari kot med šolskim letom, le da jih je lažje zagotoviti. Potrebuje kvalitetno hrano, dovolj spanja, veliko gibanja, igro, naravo, pogovor, skupno delo, učenje socialnih veščin. In – najpomembnejše – po možnosti vse to skupaj z vami. V današnjem času pa moramo temu seznamu dodati še dve točki: odmik otroka od tehnologije in medijskih /tržnih sporočil.
Poleti vsaj v tednih vašega dopusta lahko res poskrbite za vse našteto, pa tudi takrat, ko nimate dopusta, ste mogoče manj obremenjeni kot med letom, in se lahko otrokom bolj posvetite popoldan, zvečer in čez vikend. Veliko energije pa vam vzame odločanje in organizacija za čas, ko ste na delu.
Če imate starše ali druge sorodnike, ki je otrok v tem času lahko z njimi, odlično, še posebej, če se z otrokom ukvarjajo in je rad z njimi.
Če je otrok lahko sam doma, torej, če je dovolj star in samostojen, da se bo ustrezno zaposlil, naj bo vsekakor sam doma vsaj nekaj ur na dan ali dni. Seveda pa ga je treba na to postopoma navajati in mu dati za čas, ko je sam, naloge in pravila.
Tretja možnost pa so organizirana počitniška varstva, tečaji in tabori. Teh je ogromno, vsako leto so še novi, in ponudba je zelo razpršena. Čeprav se nekateri (npr. portal Kam z mulcem) trudijo staršem olajšati izbiro in objaviti čim več na enem mestu, se nikoli ne da zajeti vsega. Ampak recimo, da ste si vzeli čas, prebrskali splet, povprašali druge starše in znance, in imate dober pregled, kaj je na razpolago.
Na podlagi česa se odločiti, v kateri počitniški program otroka vključiti? Prijatelj, ki ima tri otroke, mi je pred kratkim povedal svoj seznam kriterijev, ki se mi zdi odličen. Redosled vprašanj bi zdržal tudi poglobljeno analizo pedagoških in psiholoških strok. 1. Ali izvajalcem zaupam? 2. Se bo imel moj otrok dobro? 3. Koliko stane? Pa poglejmo podrobneje.
Komu naj zaupam otroka?
Izvajalec počitniškega programa naj bo v prvi vrsti zrela oseba (mislim osebnostno, ne po letih), ki z otroki dela s srcem in veseljem in ki izkazuje empatijo. Posebej za mlajše otroke je bistveno, da se s to osebo počuti varno. In ne gre za prometno ali zdravstveno varnost (kar je, jasno, tudi treba zagotoviti), ampak za čustveno varnost. Seveda preverite tudi usposobljenost in izkušnje izvajalca. Bolj ko je ta oseba strokovno usposobljena in več izkušenj ko ima – tako na splošno kot pri delu z otroci in mladimi in konkretno v počitniških programih – večji plus.
Če je v programu več izvajalcev, ugotovite, kdo je ključna oseba. To ni nujno tisti, ki je naveden kot vodja programa, ampak tisti, ki je ves čas prisoten in sprejema največ odločitev, nosi največ odgovornosti in bo reševal morebitne probleme, oziroma tisti, ki bo največ časa z vašim otrokom.
Če skozi pregled informacij in v osebnem stiku (vsaj po telefonu) začutite to osebo kot tisto pravo, ji bo zaupal tudi otrok in to je ključ, da se bo imel dobro in bo od teh počitnic veliko odnesel.
Ali se bo imel otrok dobro?
V tem vprašanju se skriva poleg vaše želje glede počutja otroka tudi želja, da bi dobil nove izkušnje in se kaj naučil. Kot že rečeno, prvi ključ je odnos izvajalca z otrokom in vzdušje v skupini. Izvajalci, ki se zavedajo tega, ponavadi na začetku programa zato tudi poskrbijo za medsebojno spoznavanje in povezovanje (pa ni treba, da so to kakšne posebne ‘timbilding’ igrice). Drugi ključ uspeha programa za vašega otroka pa so dejavnosti. Tu seveda sledite otrokovim interesom. Če ga veseli tenis, naj gre na teniški tabor, je pa dobro, če ni preveč poudarka na eni sami dejavnosti. Če je program bolj raznolik, se ima otrok možnost preizkusiti v več stvareh, ki jih mogoče še ni počel niti doma niti v šoli, so pa dobre za razvoj njegovih sposobnosti, bi ga pritegnile, ali pa bo vsaj pridobil izkušnjo. Osebne, fizične izkušnje namreč ne more nadomestiti nobena prebrana informacija in noben, še tako dobro narejen video. Torej, prednost dajte programom, ki otroku omogočajo več različnih dejavnosti, še posebej konkretnih, življenjskih, gibalnih, tehničnih, ustvarjalnih,…
Program pa naj ne bo ‘natlačen’ in preveč strukturiran, saj je otrok temu izpostavljen že 10 mesecev na leto. Idealno je, če ima v počitniškem programu nekaj izbire glede dejavnosti, nekaj prostega časa / proste igre, ali če lahko celo kaj predlaga in sooblikuje program. Seveda mora program imeti red, rutino, nadzor, rdečo nit, a naj bo v njem tudi svoboda. Tak program se prilagaja konkretni skupini in posameznemu otroku, to pa je možno tem bolj, manjša ko je skupina. Če vam organizator da okviren program in pove, da se bo prilagajal otrokom, mu torej dajte še eno kljukico.
Kaj pa če ima naš kakšne težave?
Če ima učne, vedenjske, čustvene ali zdravstvene težave, verjetno že skrbno načrtujete vsako poletje. Tak otrok še bolj kot drugi rabi sprostitev, počitek, pomiritev živčnega sistema, varno okolje. Zelo rabi bivanje in mirne aktivnosti v naravi (obstaja že kar nekaj študij, ki dokazujejo, zakaj). Nujno rabi aktivnosti, ki ga veselijo! Naj se posveti svojim hobijem, saj je tisto, kar v nas vzbuja radost in lepe občutke, protiutež stalnim težavam in neuspehom, ki jih taki otroci doživljajo, in tudi ‘odpira’ možgane, da se sploh lahko učijo. Zaradi identitete in samopodobe (pa tudi poklicnega usmerjanja) pa ga vključite v program, kjer bodo iskali njegove talente. Čim prej naj se najde nekaj, v čimer je boljši kot vrstniki in bo imel možnost, da se tudi pokaže.
Če za otroka s težavami že imate ustrezno individualno pomoč, vam zelo priporočam, da z njo to poletje ne prekinete (razen za vaše ali izvajalčeve tedne na morju, seveda). Mogoče malo zmanjšajte število ur, če je bila pomoč pogosta, sicer pa nadaljujte z delom. V času, ko ste tako otrok kot izvajalec pomoči in vi manj v stresu, bolj sproščeni, bodo učinki v enem mesecu lahko vidno večji kot v enem mesecu med letom. Če pa prave individualne pomoči zanj še nimate, pa jo poiščite, ker bo veliko uspešnejša, če boste začeli bolj v miru kot septembra, oktobra ali kasneje.
Kaj pa šola?
Če ima otrok učne težave ali ne, pa vas verjetno skrbi, da bo čez poletje ‘padel ven’ iz učenja. Že tako je bila šola na daljavo in mogoče bo jeseni spet, kako bo z njegovim branjem, matematiko, angleščino… Če imate čas in voljo, poskušajte mimogrede vključiti branje, matematiko, angleščino itd. v njegovo poletje. Spodbujajte ga, pohvalite, dajte mu kakšen izziv, naj gre na kakšno počitniško urico v jezikovno šolo, naj sodeluje v poletnem natečaju knjižnic, naj izračuna, koliko nečesa rabita za nek zanimiv projekt… Nobenega otroka (z učnimi težavami ali brez) pa nikar ne silite k šolskemu učenju.
Posvetite otrokom svoj čas, počnite različne stvari skupaj, pogovarjajte se z njimi, peljite jih k starim staršem, učite jih, da bodo več zmogli sami, za vmes pa izberite kvalitetne počitniške programe. Tako bodo vaši otroci jeseni v najboljši kondiciji.